Veleposlaništvo RS Bratislava /Novice /
31.03.2010  

Delavnica Performativnost in ritual: stičišča

 
Radharani Pernarčič, Sonja Zlobko:

Srečevanja antropologije in sodobnega plesa:
Kako sporoča sodobni ples in kaj prakticira sodobna antropologija?

Med 27. in 29. marcem se je v prostorih Veleposlaništva Republike Slovenije v Bratislavi, Slovaška, v organizaciji Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod vodstvom Radharani Pernarčič (koreografinje, antropologinje) in Sonje Zlobko (antropologinje) odvijala intenzivna delavnica Performativnost in ritual – stičišča. Trije kratki dnevi so se v iskrivem sodelovanju mentoric ter pridruženih antropologov in plesalcev strnili v zgoščeno iskanje spojev in razhajanj med disciplinama, v nenehnem prepletanju teoretskega in praktičnega dela pa so se sproti odpirale možnosti vzajemne aplikacije različnih metod in znanj.

V kontinuirani težnji po vzpostavitvi trajnega sodelovanja med antropologijo in performativnimi umetnostmi predstavlja delavnica eno izmed verižnih dogodkov tovrstne interdisciplinarne povezave. Dr. Rajko Muršič in Radharani Pernarčič sta z aplikacijo somatskih (senzoričnih) tehnik v antropološki teren začela že leta 2007 v okviru Poletne šole antropologije v Konitsi, Grčija. Septembra 2009 sta tokratni mentorici izvedli obsežno in uspešno sodelovanje znotraj dveh povezanih projektov Polne sob s priprtih hodnikov (plesno gledališče) in Primerjalna analiza slovenske antropologije v evropskem raziskovalnem prostoru: preteklost, sedanjost in prihodnost (antropološki raziskovalni projekt). V luči daljnoročne vizije pa predstavlja njuna delavnica tudi odskočno desko za nadaljnje akcije, ki jih organizatorki že pripravljata v okviru študentke konference Bordercrossing aprila 2010 v Zadru ter naslednjega plesnega projektu In so ribe tiho visele z dreves novembra 2010 v Ljubljani.

Kljub svoji specifični vsebini služi delavnica kot pilotski projekt, saj s svojo zasnovo uvaja model bolj integriranega študija (antropologije). Po eni strani gre za uvajanje antropologa v sprotno sooblikovanje praks in odločitev, kar bi v mnogih družbeno-političnih situacijah lahko prineslo veliko učinkovitejše rezultate od zgolj kasnejših kritičnih analiz. S tega vidika model pravzaprav presega aplikacijo antropologije zgolj v gledališče. Obenem pa s samo strukturo organizacijske zasedbe prinaša nove ideje za vključevanje študentov v njihov bodoči poklic in delovno prakso, ki se tako ne bi pričela šele po koncu študija – kot prvi zakorak »iz varnega zavetja v kruto realnost«. Tovrstne vertikalne povezave so se znotraj delavnice prelile tudi na horizontalno raven, saj so se delavnice udeležili študentje in profesionalci obeh disciplin iz Slovenije, Slovaške, Madžarske in Poljske. S tem so se vzpostavile mednarodne povezave tako med posamezniki kot oddelkoma za etnologijo in kulturno antropologijo v Ljubljani in Bratislavi, plesnimi centri in Veleposlaništvom RS v Bratislavi.

Konkretneje so se udeleženci skozi prakticiranje in analiziranje konstituitivnih elementov performativnosti, kot bistvenega dela sodobnega plesa in etnografije, ukvarjali s procesom tvorjenja pomena, interpretacij, pozornosti ter afirmiranih stanj in učinkov, preko katerih se formira tudi ritualnost. V navezavi na prezentacije posameznikov in skupnosti ter simbolne sisteme je vsebina delavnica posegla v ključna vprašanja vkulturjenja ter možnosti »rahljanja« tako utelešenih in objektiviranih praks in predstav. Diskusije so se vrtele okoli razširjenih konceptov komunikacije, razumevanja, rešitev itd. ter nivojev, na katerih se tvorijo in odvijajo. To je prineslo tudi spoznanja, da je relativno lahko izmenjati informacije, veliko težje pa vzpostaviti tudi skupno utelešeno voljo po tem, da bi se (spo)razumeli. S praktičnim delom so tako udeleženci zakorakali še nekoliko dlje od komunikacijske dialektike ter sinergijo etnografskega »tretjega« iskali ne le v izmenjavi, temveč v totalnem stapljanju.

Kot vselej so nekatera vprašanja ostala nedorečena. Toda, ko se je veleposlanik Slovenije na Slovaškem mag. Stanislav Vidovič – kot čisto pravi antropolog na terenu – udeležil zadnje vaje ter na vprašanje »kako najbolje raztegniti telo« iznajdljivo in diplomatsko artikuliral, da je pri takšnih dogodkih, pa tudi v življenju, sila pomembno to, da odpirajo komunikacijo, tudi tisto, ki seže preko meja govorjenega, medsebojnih odnosov in ustvarjajo baze za nadaljnja sodelovanja, je s tem premostil tudi slednjo intrigo nedorečenosti.

Več o delavnici in njenih organizatorjih (v angleščini) >>>

Fotogalerija: